Сетевая библиотекаСетевая библиотека
Zavrnjeni Owen Jones Heng Lee se je nenadoma začel počutiti precej nenavadno, zato se je naročil pri lokalni zdravilki, ki je čisto slučajno njegova teta. Opravila je nekaj testov in ugotovila, da Heng nima krvi. Kako bo to sporočil svoji družini in kaj bodo glede tega ukrenili? Heng Lee je kozji pastir v oddaljenih gorah Chiang Raia, na severnem Tajskem, zelu blizu meje z Laosom. Gre za tesno povezano skupnost, kjer se vsi med seboj poznajo. Heng nenadoma zboli, vendar je še zmeraj sposoben peljati koze na pašo, dokler nekega dne, vsled omedlevic, ni primoran obiskati lokalne zdravilke. V bližini ni zdravnikov in zdravilci so skozi stoletja veljali za dovolj dobre za večino ljudi. Zdravilka je vzela nekaj vzorcev in prišla do sklepa, da so Hengove ledvice prenehale delovati in da mu je ostalo le še malo življenja. Prične se bitka za Hengovo življenje, vendar so na delu tudi druge sile. Kaj se bo zgodilo s Hengom, njegovo družino in preostalo skupnostjo, če sprejme nasvet zdravilke? 1 ZAVRNJENI Humoristična zgodba o sodobni vampirski družini avtorja 1 Owena Jonesa Prevajalec: 1 Irvana Ramadani Avtorske pravice © Owen Jones, 24. julij 2021 Pravica Owena Jonesa, da se identificira kot avtor tega dela je bila ugotovljena v skladu z oddelkoma 77 in 78 Zakona o avtorskih pravicah, modelih in patentih iz leta 1988. Moralna pravica avtorja je bila ugotovljena. To je delo fikcije, osebe in dogodki so bodisi plod avtorjeve domišljije bodisi so uporabljeni na povsem domišljijski način. Nekateri kraji so lahko resnični, vendar so dogodki izmišljeni. Založba: Megan Publishing Services http:meganthemisconception.com (http://meganthemisconception.com/) Vse pravice pridržane. 1 POSVETILO Knjiga je posvečena mojima prijateljema, lordu Davidu Prosserju in Murrayju Bromleyju, ki sta meni in moji tajski družini leta 2013 pomagala bolj, kot se bosta kadarkoli zavedala. Karma bo vsakomur povrnila na pravičen način. 1  VSEBINA 1 Stiska gospoda Leeja 2 Dilema družine Lee 3 Pee Pob Heng 4 Pot do okrevanja 5 Je človek? Je ptič? 6 Heng se vrača na delo 7 Heng dopolni svojo prehrano 8 Hengovi eksperimenti 9 Hišni gosti 10 Nov družinski posel 11 Hipi pot 12 Prekinitev 13 Batman in Batmanka 14 Skupnost netopirjev se povečuje 15 Prvi svet netopirjev Slovar Tiger Lily iz Bangkoka O avtorju Kontaktirajte me prek: http://facebook.com/angunjones (http://facebook.com/angunjones) http://twitter.com/lekwilliams (http://twitter.com/lekwilliams) owen@behind-the-smile.org (mailto:owen@behind-the-smile.org) http://owencerijones.com (http://owencerijones.com/) Za notranje informacije o knjigah in pisanjih Owena Jonesa se naročite na naše glasilo za notranje informacije z vnosom vašega elektronskega naslova na: http://meganthemisconception.com (http://meganthemisconception.com/) 1 1 STISKA GOSPODA LEEJA Gospod Lee oziroma starec Lee, kakor je bil znan lokalno, se je tedne počutil nenavadno, in ker je bila lokalna skupnost tako majhna in izolirana, so vsi ostali v okolici tudi vedeli za to. Šel je poiskat nasvet lokalne zdravnice, ene tistih stare šole, ne sodobne zdravnice, in ona mu je rekla, da njegova telesna temperatura ni bila v ravnovesju, ker je nekaj vplivalo na njegovo kri. Ženska, lokalna šamanka, tetka gospoda Leeja, dejansko še vedno ni bila čisto prepričana glede vzroka, vendar je bila obljubila, da bo vedela v približno štiriindvajsetih urah, če bo pustil par vzorcev, da jih ona preuči, in prišel nazaj, ko bo poslala ponj. Šamanka je gospodu Leeju izročila grudo mahu in kamen. Vedel je, kaj mu je storiti, ker je to počel že prej, zato je uriniral na mah in po globinskem čiščenju grla pljunil na kamen. Slovesno ji ju je izročil nazaj, in previdno, da ju ne bi dotaknila z njenimi golimi rokami, da ju ne bi kontaminirala, ju je ločeno zavila v kose bananinega lista, da bi ohranila njuno vlago čim dlje, kot je mogoče. “Daj jima kakšen dan, da zgnijeta in se posušita, potem si ju bom dobro ogledala in videla, kaj je narobe s teboj.” “Hvala ti, tetka Da, mislim, šamanka Da. Čakal bom tvoj klic in se vrnil nemudoma, ko me pokličeš.” “Počakaj tam, fant moj, nisem še končala s teboj.” Da se je obrnila, da bi segla po nečem za seboj in vzela s police lončeno posodo. Odčepila jo je, naredila dva požirka in po tem pljunila zadnjega povsod po starcu Leeju. Medtem ko je Da izgovarjala molitev svojim bogovom, je gospod Lee razmišljal, da je pozabila na ‘čiščenje’ - sovražil je, da kdorkoli pljuva po njemu, še posebej stare gospe z gnilimi zobmi. “Ta alkoholni sprej in molitev ti bosta pomagala prebroditi tole, dokler te ne bova lahko ustrezno uredila,” mu je zagotovila. Šamanka Da je vstala iz njenega položaja polnega lotosa na zemeljska tla svojega zdravstvenega svetišča, položila roko okoli nečakovega ramena in ga pospremila ven, med hojo zvijajoč cigareto. Ko sta bila enkrat zunaj, jo je prižgala, potegnila globok dim in občutila, kako ji dim polni pljuča. “Kako so tista tvoja žena in tvoja ljubka otroka?” “Oh, dobro so, tetka Da, ampak malce zaskrbljeni za moje zdravje. Že nekaj časa se počutim malo slabše, pa še nikoli v celem življenju nisem bil bolan, kot veš.” “Ne, mi, Leeji, smo močni ljudje. Tvoj oče, moj dragi brat, bi še zmeraj bil zdrav, če ne bi umrl zaradi gripe. Bil je močan kot bivol. Zelo si mu podoben, le da on nikoli ni bil ustreljen. Mislim, da te je to dohitelo, tista jenkijevska krogla.” Gospod Lee je dal to skozi že nekaj stokrat prej, vendar ni mogel zmagati v razpravi, zato je samo prikimal, izročil svoji tetki petdeset bahtov in se odpravil domov, na kmetijo, ki je bila od vasi oddaljena zgolj nekaj sto metrov. Ker se je že bolje počutil, je nadaljeval z živahnim tempom v poskusu, da bi to vsem dokazal. Starec Lee je svoji starodavni tetki Da popolnoma zaupal, kakor tudi vsi ostali v njihovi skupnosti, ki je bila sestavljena iz majhne vasi z okoli petsto hišami in nekaj ducati okoliških kmetij. Njegova tetka Da je prevzela vlogo vaškega šamana, ko je bil še fant, in ostal je le še kakšen ducat ljudi, ki so se morda še lahko spominjali njenega predhodnika. Nikoli niso imeli svojega zdravnika z univerzitetno izobrazbo. To ni pomenilo, da vaščani niso imeli dostopa do zdravnika, vendar jih je bilo zgolj nekaj, pa še ti so bili oddaljeni – najbližji stalni zdravnik je bil ‘v mestu’, petinsedemdeset kilometrov proč in ni bilo avtobusov, taksijev ali vlakov v gorah, kjer so živeli, v samem zgornjem severnovzhodnem kotu Tajske. Poleg tega so bili zdravniki dragi in predpisovali so draga zdravila, zaradi česar so vsi predvidevali, da služijo visoke provizije. Obstajala je tudi klinika nekaj vasi vstran, kjer sta bila zaposlena zgolj ena medicinska sestra s polnim delovnim časom in krožeči zdravnik, ki je tam delal s skrajšanim delovnim časom, en dan na vsakih štirinajst dni. Vaščani, kot je bil gospod Lee, so menili, da so najbrž v redu za bogate meščane, vendar njim podobnim niso kaj prida uporabni. Kako bi lahko kmet vzel en cel prosti dan in najel nekoga drugega z avtomobilom, ki bi ga nadomestil, da bi šel k zdravniku? Če bi sploh lahko našel nekoga z avtomobilom, čeprav je bilo nekaj starih traktorjev v krogu približno desetih kilometrov. Ne, si je mislil, njegova stara tetka je bila dovolj dobra za vse druge in dovolj dobra zanj in poleg tega ni pustila umreti nikogar, čigar čas še ni prišel, in zagotovo ni nikogar ubila, na to bi vsi prisegli. Vsi. Gospod Lee je bil zelo ponosen na svojo tetko in kakorkoli, ni obstajala nobena alternativa kilometre naokoli in zagotovo ni bilo nikogar z vsemi njenimi izkušnjami – vsemi… ? No, nihče ni vedel, koliko je dejansko stara, niti ona sama, ampak verjetno jih je štela vsaj devetdeset. Gospod Lee je s temi mislimi prispel do svojega dvorišča. Želel se je pogovoriti o tej zadevi s svojo ženo. Čeprav je zunanjemu svetu delovalo, da je on glava družine, kot v vsaki drugi družini, je bila to zgolj predstava, saj je v resničnosti vsako odločitev sprejela celotna družina ali vsaj vsi odrasli. To bo pomemben dan, saj Leeji še nikoli prej niso imeli ‘krize’ in njunima otrokoma, ki pravzaprav nista več bila otroka, bi moralo biti dovoljeno, da imata ravno tako besedo. Ustvarili bodo zgodovino in gospod Lee se je tega dobro zavedal. “Mud!” je zaklical ljubkovalno ime svoje žene, ki ga je imela odkar njun prvorojenec ni mogel izgovoriti ‘mati’. “Mud, si tam?” “Da, zadaj sem.” Lee je počakal nekaj trenutkov, da pride iz stranišča, vendar je bilo znotraj vroče in zadušno, zato je šel ven, na dvorišče, in sedel za njihovo veliko družinsko mizo, pokrito s travnato streho, ker je celotna družina obedovala in po navadi posedala, če so imeli kaj prostega časa. Pravo ime gospe Lee je bilo Wan, čeprav jo je njen soprog ljubkovalno klical Mud, ker jo je tako klical njun najstarejši otrok, ko še ni mogel izgovoriti ‘mati’. Ime se je držalo gospe Lee, vendar ne tudi katerega od otrok. Prišla je iz vasi Baan Noi, enako kot sam gospod Lee. Njena družina ni poznala drugega, za razliko od družine gospoda Leeja, ki je prišla iz Kitajske pred dvema generacijama, čeprav domače mesto ravno tako ni bilo daleč. Bila je precej tipična ženska s tega območja. V njenih časih je veljala za precej lepo dekle, vendar dekleta takrat niso imela veliko možnosti niti se jih je spodbujalo, naj bodo ambiciozne. Ne gre reči, da se je kaj dosti spremenilo, ko je šlo za njeno hči celo dvajset let kasneje. Gospe Lee je bilo zadostovalo poiskati moža po koncu šolanja, tako da, ko jo je Heng Lee vprašal za roko in njenim staršem pokazal denar za doto, ki ga je imel na banki, je menila, da je ravno tako dober ulov kot katerikoli drugi lokalni fant, ki bi ga utegnila dobiti. Niti ni imela kakršnihkoli želja, da bi odšla od svojih prijateljev in sorodnikov razširjat obzorja v veliko mesto. Uspela je celo ljubiti Henga Leeja na svojstven način, čeprav strasti v njenem kratkem ljubezenskem življenju že dolgo ni bilo več in je bila bolj poslovni partner kot soproga v družinskem podjetju, posvečenem njunemu vzajemnemu preživljanju. Wan ni nikoli iskala ljubimca, čeprav je dobivala ponudbe tako pred kot po poroki. Takrat je bila ogorčena, vendar se zdaj teh trenutkov spominja z določeno mero nežnosti. Lee je bil njen prvi in edini in sedaj bo zagotovo tudi zadnji, vendar vpričo tega ni imela nobenih obžalovanj. Njene edine sanje so bile videti in skrbeti za vnuke, ki jih bodo njeni otroci zagotovo želeli v polnosti časa, čeprav sama ni želela, da oni, posebej njena hči, hitijo v zakon, kot je to storila ona. Vedela je, da bodo njeni otroci imeli otroke, kot je dva plus dva štiri, če bodo le lahko, saj je to bil edini način, da si zagotovijo nekaj finančne varnosti v starejši dobi in imajo možnost razvoja družinskega statusa. Gospe Lee je bilo mar za družino, status in čast, ni pa želela več materialnih stvari, kot jih je že imela. Naučila se je shajati brez le-teh že tako dolgo časa nazaj, da ji več ni bilo mar zanje. Imela je že mobilni telefon in televizijo, vendar so signali bili blago rečeno ubogi in glede tega ni mogla storiti ničesar, razen da čaka, da vlada nadgradi lokalne oddajnike, kar se bo nekega dne zagotovo zgodilo, če ne kmalu. Ni želela avtomobila, ker ni želela nikamor, poleg tega ceste tako ali tako niso bile kaj prida. Kakorkoli, ni šlo zgolj za to, ljudje njenih let in položaja so tako dolgo menili, da je avtomobil toliko izven njihovega dosega, da so ga prenehali želeti že pred desetletji. Z drugimi besedami, bila je zadovoljna s kolesom in starim motociklom, ki sta oblikovala družinski vozni park. Gospa Lee ravno tako ni več hrepenela po zlatu in lepih oblačilih, saj je resničnost vzgajanja dveh otrok s plačo kmeta tudi to izbila iz nje pred veliko leti. Kljub vsemu temu je bila gospa Lee srečna ženska, ki je imela rada svojo družino in ki je resignirala nad ostajanjem takšna, kot je bila in kjer je bila, dokler je Buda nekega dne ne pokliče nazaj domov. Gospod Lee je opazoval svojo soprogo, kako hodi proti njemu, nekaj je nameščala pod sarongom, vendar z zunanje strani – nekaj se ni stalo kot bi moralo, je predvideval, vendar ni nikoli vprašal. Sedla je na rob mize in zavihtela noge navzgor, da bi sedla kot morska deklica na danskem kamnu. “No, dobro, kaj je imela tista stara čarovnica za povedati?” “Oh, daj no, Mud, saj ni tako slaba! Prav, vidve se nikoli sta ujeli, ampak tako pač gre včasih, mar ne? Ona nikoli ne govori grdo o tebi, pred pičle pol ure je spraševala o tvojem zdravju… in otrokoma.” “Tudi ti si lahko takšen cepec včasih, Heng. Lepo se pogovarja z menoj in o meni, ko so okrog ljudje, ki poslušajo, vendar vsakič, ko sva sami, me obravnava kot smet in zmeraj je to počela. Sovraži me, vendar je preveč zahrbtna, da bi dovolila, da to vidiš, ker ve, da bi se postavil na mojo stran, ne njeno. Vi, moški, mislite, da ste popili vso pamet tega sveta, vendar ne vidite, kaj se dogaja pred vašim lastnim nosom.” “Čez leta me je obtožila za vse mogoče reči in velikokrat tudi… denimo, da ne vzdržujem čistoče doma, ne umivam otrok in enkrat je celo rekla, da moja hrana smrdi, kot da sem uporabila kozje iztrebke za aromatiziranje!” “Bah, ne veš niti pol tega, ampak mi tudi ne verjameš, mar ne, svoji lastni ženi? Ja, ti se kar smej, ampak meni ni bilo pretirano smešno teh zadnjih trideset let, naj ti povem. Kakorkoli, kaj je imela za povedati?” “Nič, pravzaprav je šlo le za kontrolni pregled, tako da je šlo za isto staro rutino. Saj veš, lulanje na mah, pljuvanje na kamen in potem puščanje, da te poškropi z alkoholom iz tistih zobatih starih ust. Kar stresem se, ko pomislim na to. Rekla je, da me bo jutri obvestila, ko mi bo lahko sporočila rezultate.” “Kje sta otroka? Ali naj ne bi bila tukaj in sodelovala v tej družinski razpravi?” “Mislim, da ne, pravzaprav ne. Navsezadnje še ničesar ne vemo, kajne? Ali imaš morda kakšne zamisli?” “Ne, pravzaprav ne. Razmišljal sem, da bi si privoščil masažo tiste Kitajke… to bi utegnilo pomagati, če jo prosim, naj mi prizanese. Svojih veščin se je naučila na severu Tajske in zna biti malce groba, kajne… tako pravijo. Saj veš, še posebej, ker je moja notranjost takšna, kot je. Morebiti bi pa koristilo nežno drgnjenje… Kaj meniš, draga moja?” “Ja, vem, kaj misliš z nežnim drgnjenjem. Če je temu tako, zakaj ne prosiš svojega strica, naj to stori? Čemu izbrati mlado žensko?” “Veš, zakaj ne maram moških rok na sebi, to sem že prej pojasnil, ampak v redu, če te to vznemirja, ne bom šel na masažo.” “Poglej, ne pravim, da ne smeš iti! Nebesa, tako ali tako te ne bi mogla ustaviti, če bi želel iti! Vendar, kot praviš, pravijo, da je nekoliko groba in lahko naredi več škode kot koristi. Mislim, da bi bilo pametneje, da ne greš, dokler ne slišimo tvoje tetke, to je vse.” “Da, v redu, verjetno imaš prav. Nisi rekla, kje sta otroka.” “Pravzaprav nisem prepričana, mislila sem, da bosta do zdaj nazaj… Skupaj sta šla pogledat nekaj v zvezi z neko rojstnodnevno zabavo ali nekaj takšnega čez konec tedna.” Leeja sta imela dva otroka, vsakega po enega, in štela sta se za srečneža zaradi tega, saj sta deset let poskušala dobiti otroke, preden je bil njun fant spočet. Zdaj sta imela dvajset in šestnajst, tako da sta gospod in gospa Lee že zdavnaj izgubila upanje za kaj več. Prav tako sta zdavnaj nehala poskušati. Kakorkoli, bila sta pridna, spoštljiva in poslušna otroka in njuna starša sta bila ponosna, ali vsaj, bila sta ponosna na to, kar sta vedela o njiju, saj sta bila kot katerakoli druga spodobna otroka: 90-odstotno pridna, vendar bi znala uganjati vragolije in imela sta skrivne misli, za katere sta vedela, da jih starša ne bi odobravala. Mojster Lee, sin, Den ali Mladi Lee je ravno dopolnil dvajset let in skoraj dve leti sta minili, odkar je zaključil šolanje. Kot njegova sestra je tudi on imel srečno otroštvo, vendar je začel uvidevati dejstvo, da je njegov oče zanj načrtoval zelo težko življenje, ne gre reči, da tako ali tako ni delal celo življenje, tako prej kot po zaključku šolanja. Vendar se je našel čas za nogomet in namizni tenis in za dekleta na šolskih plesih. Vsega tega je bilo zdaj konec, pa tudi njegovih možnosti za spolno življenje, čeprav se nikoli ni mogel pohvaliti s kakšnim večjim dosežkom – zgolj redek poljub in še redkejše otipavanje, vendar sedaj ni bilo ničesar že skoraj dve leti. Dan bi brez pomisleka odšel v mesto, če bi imel kakršnokoli zamisel, kaj bi počel, ko bi prispel tja, vendar ravno tako ni imel nobene ambicije, razen pogostega spolnega občevanja. Njegovi hormoni so ga uničevali do te mere, da so mu nekatere koze delovale zelo privlačno, kar ga je neskončno skrbelo. Ne prav globoko v sebi je spoznal, da se bo moral poročiti, če bo želel imeti reden odnos z žensko. Poroka, tudi če je njena cena imeti otroke, je začela izgledati odločno privlačno. Gospodična Lee, bolje znana kot Din, je bila lepa šestnajstletnica, ki je pustila šolo poleti, dve leti prej kot njen brat, kar je bilo precej normalno na tem območju. Ne, ker bi bila manj pametna, ampak ker so tako starši kot dekleta predvidevali, da je bolje, da čim prej zasnujejo svoje družine. Poleg tega je bilo lažje najti moža, če je bilo dekle mlajše od dvajset. Din je sprejela to tradicionalno ‘modrost’ brez vprašanj, kljub materinim pomislekom. Ona je ravno tako delala pred in po šoli celo življenje in verjetno bolj trdo kot njen brat, čeprav on tega nikoli ni mogel videti, saj so bila dekleta povsod v okolici praktično suženjska delovna sila. Din je kljub temu imela fantazije. Sanjarila je o romantičnih zapletih, v katerih bi jo njen ljubimec odpeljal vstran, v Bangkok, kjer bi on postal zdravnik, ona pa bi cele dneve nakupovala s prijateljicami. Njeni hormoni so jo ravno tako dajali, vendar je njihova lokalna kultura prepovedovala priznavanje le-teh, tudi samim sebi. Njen oče, brat in celo tudi mati bi jo verjetno pretepli, če bi jo ujeli, da se samo nasmehne fantu, ki ni del družine. Vedela je to in tudi to je sprejela brez vprašanj. Njen načrt je bil nemudoma začeti iskati moža, mati ji je pri tem obljubila pomagati, saj sta obe vedeli, da je to najbolje urediti čim prej, kot je mogoče, da bi preprečili kakršnokoli tveganje, da bi si družina nakopala sramoto. Vse v vsemu, Leeji so bili tipična družina za to območje in bili so srečni, ker so takšni. Nadaljevali so svoja življenja skladno z omejitvami lokalnih običajev in mislili so, da je tako prav in primerno, četudi sta otroka negovala svoje sanje o begu v veliko mesto. Težava je bila v tem, da jih je manko ambicij, ki je bil hribovskim ljudem privzgojen že stoletja, zadrževal, kar je bilo dobro za vlado, saj bi drugače vsi mladi ljudje zdavnaj izginili s podeželja v Bangkok in od tam v tuje države, kot sta Tajvan in Oman, kjer so plače večje in svoboda pred togim vrstniškim pritiskom mikavna. Vendar je veliko mladih deklet šlo v Bangkok. Nekatere izmed njih so našle spodobne službe, vendar so mnoge končale kot delavke v spolni industriji večjih mest in nekatere so od tam potovale celo dlje v tujino in celo ven iz Azije. Obstajalo je veliko grozljivih zgodb za odvračanje mladih deklet s te poti, ki so delovale podobno na Din in njeno mati. Gospodu Leeju je bilo všeč njegovo življenje in imel je rad svojo družino, čeprav ni bilo družbeno sprejemljivo to priznati zunaj okvirjev svojega doma in ni jih želel izgubiti zaradi nekakšne bolezni, ki se je v njemu začela kopičiti, ko je bil še zgolj fant. Stari gospod Lee (čeprav je vedel, da ga nekaj manj spoštljivih mladeničev v vasi kliče stari kozel Lee) je bil v mladosti idealist in prijavil se je za bojevanje za Severni Vietnam takoj, ko je končal šolanje. Živeli so tik ob meji z Laosom, tako da Severni Vietnam ni bil daleč proč, in vedel je za bombe, ki so jih Američani odvrgli tam in na Laos in želel je prispevati svoj delež, da se to ustavi. Pridružil se je komunističnemu gibanju in šel v Vietnam na vaje bojevanja takoj, ko so ga sprejeli. Veliko ljudi, s katerimi je vadil, je bilo prav takšnih kot on, delno Kitajcev, sitih vmešavanja tujih sil v prihodnost svojih sorojakov. Ni mogel razumeti, zakaj je Američanom, ki živijo tisoče kilometrov vstran, mar za to, kdo je na oblasti v njegovem majhnem delu sveta. Njega nikoli ni skrbelo, katerega predsednika so oni izvolili. Vendar mu ni bilo usojeno, da v jezi izstreli kroglo, saj ga je zadel šrapnel ameriške bombe med transportom iz kampa za usposabljanje na bojno polje že prvi dan po tem, ko je zapustil kamp za usposabljanje. Njegove rane so bile zelo boleče, vendar niso bile življenjsko ogrožajoče, so pa zadostovale da so ga invalidsko upokojili iz vojske po tem, ko si je dovolj opomogel, da je lahko zapustil bolnišnico. Največji kos ga je zadel v zgornji del leve noge, vendar se je nekaj manjših koščkov razpršilo po njegovem trebuhu, za katerega je mislil, da je zdaj izvor njegovega nelagodja. To je bil tudi izvor govoric, da je bil ustreljen. Domov se je vrnil močno šepajoč z zadostno odškodnino za nakup majhne kmetije, vendar ker je imel šibko nogo, je kupil kmetijo in čredo koz, jih vzgojil in prodal namesto tega. Kakšno leto po njegovi vrnitvi si je noga opomogla in poročil se je z lepim lokalnim dekletom, katerega je poznal in občudoval vse življenje. Ona je bila prav tako kmečkega porekla, ustalila sta se in se zadovoljila s srečnim, vendar skromnim življenjem. Gospod Lee je od takrat naprej vsak dan v tednu, razen v nedeljo, peljal svojo čredo v visokogorje na pašo in poleti bi pogosto ostajal čez noč v katerem izmed bivakov, ki jih je imel tu in tam in katere se je naučil izdelati v vojski. Teh časov se je spominjal z nostalgijo kot srečnih dni, čeprav jih takrat ne bi tako poimenoval. V gorah več ni bilo plenilcev, razen ljudi, saj so bili vsi tigri zdavnaj ubiti za uporabo v kitajski zdravstveni industriji. Po eni strani je vedel, da je škoda, po drugi pa ni imel nobene želje vsako noč braniti svoje koze pred plenilskimi tigri. Ko ga je pred kakšnim tednom doletela bolezen, je bil kozji pastir že skoraj trideset let, tako da je gore poznal tako dobro kot večina ljudi pozna svoj lokalni park. Vedel je, katerih območij se mora izogibati zaradi zemeljskih min in paketov strihnina, ki so jih Američani odvrgli v sedemdesetih, vedel je tudi, katera območja so bila očiščena, čeprav so saperji izpustili eno ali dve, ki ju je ena izmed koz našla pred mesecem. Škoda je je bilo, čeprav njeno mrtvo telo ni bilo zavrženo in je njen konec hitro nastopil, po tem ko je premik kamna sprožil mino in jo izstrelil v nebo skupaj z njeno odtrgano glavo. Bilo je predaleč vstran, da bi nesel njeno truplo domov, zato je gospod Lee preživel nekaj dni v gorah in se prejedal, medtem ko je njegovo družino na kmetiji na smrt skrbelo zanj. Gospod Lee je bil zadovoljen človek. Užival je v svojem delu in svojem življenju na prostem in že zdavnaj se je sprijaznil z dejstvom, da ne bo nikoli bogat ali šel spet v tujino. Iz tega razloga sta bila s soprogo zdaj srečna, da sta imela zgolj dva otroka. Oba je imel enako rad in želel zanju najbolje, vendar pa je bil tudi vesel, da sta končala šolanje, tako da bosta lahko delala s polnim delovnim časom na kmetiji, kjer je njegova žena pridelovala zelišča in zelenjavo ter redila tri prašiča in nekaj ducatov kokoši. Gospod Lee je razmišljal, koliko bi lahko razširil svojo kmetijo z dodatno pomočjo. Morda bi lahko redili še kakšen ducat kokoši, nekaj dodatnih prašičev in morebiti imeli še polje sladke koruze. Predramil se je iz svoje zasanjanosti, “Kaj, če je resno, Mud? Tega nisem prej omenil, vendar sem dvakrat ta teden omedlel in bil sem blizu temu še dva ali trikrat.” “Zakaj mi tega nisi prej povedal?” “No, saj veš, nisem želel, da te skrbi in nič ne bi mogla storiti glede tega, mar ne?” “Ne, ne osebno, vendar bi te prej spravila k tvoji tetki in te morda poskušala spraviti k zdravniku.” “Ah, saj me poznaš, Mud. Rekel sem, ‘Počakajmo, da vidimo, kaj ima tetka za povedati, preden porabimo ves ta denar’. Moram priznati, da se včasih počutim precej nenavadno in malce se bojim, kaj bo tetka jutri rekla.” “Da, jaz tudi. Se res počutiš tako slabo?” “Včasih, preprosto nimam skoraj nobene energije. Včasih sem lahko tekel in skakal s kozami, zdaj pa se utrudim, ko jih samo gledam!” “Nekaj se dogaja, prepričan sem v to.” “Glej, Paw,” kar je bilo njeno nedomiselno ljubkovalno ime zanj, saj je pomenilo ‘oče’ v tajščini, “otroka sta pri vratih. Bi ju rad zdaj obvestil o tem?” “Ne, prav imaš, zakaj bi jima zdaj delal skrbi, mislim, da bo tetka poslala po mene jutri popoldan, tako da jima povej, da bomo imeli družinski sestanek, ko bo čas za čaj in da morata biti tam.” “Mislim, da bom zdaj šel v posteljo, spet se počutim utrujeno. Tetkin pljunek me je poživil za nekaj časa, vendar je učinek pojenjal. Reci jima, da sem v redu, ampak reci Denu, naj jutri pelje koze ven namesto mene, boš? Ne rabi jih peljati daleč, zgolj do potoka, da se lahko napasejo obrečne trave in napojijo… Ne bo jim škodovalo za kakšen dan ali dva.” “Ko boš imela deset minut časa, mi boš lahko pripravila nekaj tvojega posebnega čaja, prosim? Tistega z ingverjem, janežem in ostalim… to bi me moralo malo okrepiti… Oh, in nekaj meloninih ali sončničnih semen… Mogoče bi lahko vprašala Din, če bi jih razpočila zame?” “Kaj praviš na skodelico juhe? Tvoja najljubša je…” “Ja, prav, ampak če bom spal, jo samo postavi na mizo, kasneje jo bom pojedel hladno.” “Pozdravljena, otroka, jaz grem danes prej v posteljo, ampak ne želim, da vaju skrbi, v redu sem. Vajina mati vama bo pojasnila podrobnosti. Mislim, da sem staknil zgolj nekakšno infekcijo. Lahko noč vsem.” “Lahko noč, Paw,” so vsi odgovorili. Din je delovala posebej zaskrbljeno, medtem ko so vsi nestrpno pogledovali zadenjsko umikanje gospoda Leeja in potem drug drugega. Medtem ko je gospod Lee ležal v tihi temi, je še bolj čutil, kako njegovo telo ob straneh utripa kot razpadajoč zob, ki zmeraj dela zgago ponoči v postelji, vendar je bil tako izčrpan, da je hitro zaspal, še preden so mu prinesli njegov čaj, juho in semena. Zunaj, za veliko mizo v polsvetlobi, je preostala družina z utišanimi glasovi razpravljala o stiski gospoda Leeja, klub dejstvu, da jih nihče ne bi slišal, če bi govorili glasno. “Mama, bo Paw umrl?” je vprašala Din skoraj v solzah. “Ne, draga, seveda ne,” je odgovorila, “vsaj… Mislim, da ne bo.” 1 2 DILEMA DRUŽINE LEE V tipičnem podeželskem slogu so vsi spali skupaj v edini sobi v hiši: mati in oče sta imela dvojno vzmetnico, otroka sta imela vsak po eno enojno, tri postelje so bile zaščitene s svojimi komarniki in ko so ob zori vstali, so se vsi po prstih izplazili, da ne bi zbudili Henga. Vedeli so, da je nekaj narobe, ker je po navadi prvi vstajal in zapuščal hišo tudi ob najhladnejših jutrih. Kukali so čez komarnik, da bi si ogledali njegov mrtvaško bled obraz in izgledali so zaskrbljeno, dokler jih mati ni napodila ven. “Din, naredi nam uslugo, draga. Ni mi všeč, kako oče izgleda, tako da se hitro stuširaj in pojdi do tetke, da vidiš, če nam ima kaj za povedati, boš? Pridna punca. Če še ni pripravljena, vem, da smo zgodnji, jo vprašaj, če bi se lahko posebej potrudila za svojega najljubšega načaka, boš, preden bo prepozno?” Din je jokaje stekla pod tuš. “Oprosti, ljubezen, nisem te želela razburiti!” je zavpila za hčerjo. Ko je petnajst minut kasneje prispela do hiše svoje velike tete, je bila stara šamanka že budna in oblečena, sedela je za veliko mizo pred hišo in jedla riževo juho. “Dobro jutro, Din, lepo te je videti, boš skledo juhe? Okusna je.” Da je svojim vnukinjam posvečala posebno pozornost, še posebej Din, vendar ko je slišala, kaj je imela za vprašati, si ni mogla pomagati, da ne bi rekla, da je njena mati veliko spraševala o ustrezni diagnozi v zadnjih štiriindvajsetih urah. “Ta tvoja mati! Prav, bomo videli, kaj lahko storimo… Tvoj Paw slabo izgleda, kajne?” “Da, tetka Da, bled je kot truplo, vendar mislimo, da še ni mrtev… Mati ga je želela zbosti z buciko, ko sem odhajala, da bi videla, če bo reagiral, vendar nisem ostala, da bi videla. Nočem, da Paw umre, tetka Da, prosim, reši ga.” “Storila bom vse, kar lahko, otrok, vendar ko Buda pokliče, nihče na svetu ne more reči ‘Ne’, ampak bomo videli, kaj lahko storimo. Pridi z menoj.” Da je vodila v svoje svetišče, prižgala svečo in zaprla vrata za njima. Upala je, da bo Din pokazala interes za ‘stare načine’, dokler je še dovolj mlada, da jo obuči, saj je vedela, da bo nekega dne potrebovala naslednika, če naj posel ostane v družini Lee. Pokazala je na Povpraševalčev predpražnik na tleh in Din je sedla, nakar se je sprehodila okoli koče, mrmrajoč molitve in zakletve ter prižgala še nekaj sveč, preden je sedla nasproti Din, ki je strmela v svoje roke, sklenjene v njenem naročju. Da je pogledala svojo nečakinjo, začutila, kako je blag tremor zajel njeno telo, se za nekaj sekund zastrmela v svoje sklenjene roke in potem ponovno pogledala Din. “Prišla si poiskat nasvet za nekoga drugega? Prosim, zastavi svoje vprašanje?” je rekla Da z globokim, temačnim, godrnjajočim glasom, ki ga nikoli nihče ni slišal zunaj te koče. Preobrazba je presenetila Din, kot zmeraj, ko je njena tetka padla v trans in dovolila drugi entiteti, da prevzame nadzor nad njenim telesom. Ni se ji toliko spremenil obraz, čeprav se je, njeno celotno telo se je komaj opazno spremenilo, na podoben način kot igralec ali imitator spremeni svoj izgled, tako da ustreza liku, ki ga upodablja, vendar je šlo za več kot to. Bilo je kot bi notranjost Da zamenjali s tisto nekoga drugega, zaradi česar ni samo izgledala drugače, ampak je drugače tudi zvenela. Din je pogledala staro zdravilko, ki ni bila več njena tetka. “Zdravilka, moj oče je zelo bolan. Moram, vedeti, v čem je težava in kaj lahko storimo glede tega.” “Da, tvoj oče, tisti, ki ga kličeš ‘Paw’.” Oseba, njena tetka, ki je v tem trenutku zvenela kot moški, je položila roko na vsakega od svežnjev, ki ju je Heng dan pred tem pustil tam in zaprla tetkine oči. Prišlo je do, vsaj tako se je zdelo Din, dolgega premora in tišina je bila tako globoka, da bi lahko rekla, da je lahko slišala mravlje hoditi po trdih blatnih tleh. Din je bila pred tem na ducatu takšnih sej, vendar nikoli zaradi česa tako resnega kot zdaj. Enkrat je spraševala o težavah z želodcem, o njenih menstruacijah pred nekaj leti in nedavno je spraševala, če se bo kmalu poročila. Ni se bala postavitve, zgolj izida, vendar je vedela, da lahko zgolj sedi, čaka in opazuje, saj se ji je vse skupaj zdelo fascinantno. Zdravilka je počasi odvila prvi zavitek, ki je vseboval kamen, ga previdno preučila, povohala in postavila nazaj na bananin list, nato je vzela list, ki je vseboval mah in ga povohala, preden ga je postavila na predpražnik pred seboj. Zdravilka je slovesno pogledala Din in po nekaj minutah spregovorila. “Ta, za kogar te skrbi, je zelo bolan. Pravzaprav je bil zelo blizu smrti, ko je dajal te vzorce, vendar še ni mrtev… Nekaj njegovih notranjih organov, posebej tistih, povezanih s čiščenjem krvi, je v slabem stanju… Tisti, ki jim, mislim da, pravite ledvice v tajščini, so popolnoma prenehali delovati in jetra pospešeno odpovedujejo. “To pomeni, da je smrt neizbežna. Ne obstaja zdravilo.” Zdravilka je ponovno vztrepetala in se ponovno prelevila v staro tetko Da, ki je nekaj krat zatrepetala in se malce zvila kot bi oblačila staro tesno obleko ter podrgnila oči. “Niso bile dobre novice, kajne otrok? Veš, da ko sem obsedena, ne slišim zmeraj vsega, vendar sem ujela delce in po tvojem izrazu vidim, da ne bo dobro za tvojega očeta.” “Duh je rekel, da bo Paw zagotovo kmalu umrl, saj ni zdravila za odpoved ledvic in jeter…” “Žal mi je, Din, veš, da mi je tvoj oče zelo pri srcu… Poglej, tako ti povem, čez leta sem se naučila kar nekaj trikov poleg obsedenosti. Pa poglejva… Da, kamen… vidiš, kje je tvoj oče pljunil nanj? Ni sledi! To pomeni, da v njegovi slini ni soli, mineralov, vitaminov, ničesar, zgolj voda. “Sedaj, mah,” povohala ga je z razdalje in ga nato približala svojemu nosu. “Enako! Povohaj to!” Pomolila ga je Din, da ga povoha, vendar Din ni bila pretirano voljna vohati očetov urin. “Daj, no, ne bo te ugriznil!” je rekla Da. Din se je lotila tega, kar ji je bilo ponujeno. “Ne, povohaj, samo mahovinast vonj”. “Natanko! Moški urin smrdi kot mačji urin, če ga hraniš zavitega, vendar urin tvojega očeta ne. Torej tukaj ni nobenega mesa v njem, zaradi česar bi zgnil. Torej, je kri tvojega očeta ravno tako voda. “Ne moreš dolgo živeti z vodo namesto krvi, kajne? Zdi se razumno, mar ne? Kri raznaša vse dobro po telesu, vendar je tvoj oče nima, zato je ves čas tako slaboten! “Pojdi domov sedaj, poizvedi, če sva prepozni in če je še zmeraj z nami, se vrni, da me posedeš na tisti tvoj skuter. Pojdi sedaj in pohiti!” Din je precej pohitela čez vrata in stekla nazaj domov. Medtem, ko je Din preverjala, kako je z očetom, se je Da pripravljala na odhod, saj je v srcu vedela, da njen Heng še ni mrtev, vsaj ne popolnoma. Izbrala je nakaj zelišč in jih pospravila v torbo, splahnila obraz z vodo in zvezala lase z naglavno ruto zaradi vetra, kateremu bo izpostavljena med vožnjo z motociklom. Potem je šla ven čakat nečakinjo. Din je prispela nekaj minut kasneje v oblaku prahu. “Hitro, tetka, mati pravi, naj hitro prideš, ker umira.” Da je namestila stranski sedež skuterja kot se je spodobilo za damo in odpravili sta se umikajoč se Dininim dolgim lasem, ki so boleče bičali njen zguban star obraz. Takoj ko sta prispeli, je Da skočila dol precej spretno za nekoga njenih let in se napotila v hišo. “Hvala ti, ker si prišla tako hitro, tetka Da, v spalnici je.” “Da, predvidevala sem, da bo v postelji in ne z njegovimi ljubimi kozami!” Dvignila je komarnik in sedla na lesena tla poleg njegove glave. Najprej je pogledala njegovo kožo, potem njegove lase in nazadnje je odprla njegove oči in pokukala vanje. “Mmm, vidim… pokažite mi njegova stopala!” Wan je pohitela odkriti moževa stopala, nakar se je Da nagnila nadnje, da bi jih stisnila in si jih pobliže ogledala. “Mmm, nikoli prej še nisem videla tako resnega primera pomanjkanja mesa v krvi kot je ta. Mi dovoliš, da naročim tvojim otrokom, kaj naj počnejo nekaj časa? Dobro, kmalu se vrnem, podpri moževo glavo z nekaj vzglavniki, poslala bom Din, naj ti pomaga, medtem ka bo Den zunaj pomagal meni.” “Da, tetka, seveda. Karkoli je potrebno, da bi pomagali mojemu dragemu Hengu.” “Prav, poglejmo, kaj lahko storimo, bomo?” s temi besedami je vstala in se spustila do tal. “Din, pojdi pomagat svoji materi, Den, pridi z menoj, vsi moramo ukrepati hitro in natančno.” Din se je hitro odzvala in Den je vprašal, kako lahko pomaga. “Pojdi in prinesi mi najmočnejšega petelina, ki ga imate! Hitro, fant!” Ko se je vrnil s ptico pod roko, mu jo je Da vzela. “Sedaj priveži najmočnejšega kozla za kol tako tesno, da se ne more premakniti niti za centimeter – sede ali stoje, vseeno mi je.” Medtem ko je Dan odhitel, je Da sedla na rob mize, prerezala petelinov vrat in izcedila kri v skledo, odvrgla njegovo brezživljenjsko telo v košaro za zelenjavo na mizi in odhitela po stopnicah. “Din,” je rekla ob prihodu, “imaš kaj kozjega mleka, ali kateregakoli mleka v hladilniku? Če ne, vzemi vrč in prinesi nekaj svežega, prosim, dekle.” Ni ji bilo treba reči, naj pohiti, ni je bilo več. “Prav, Wan, je buden?” “Pravzaprav ne, tetka, pol-pol.” “Prav, zatisni mu nos, jaz pa mu bom zlila to kri v grlo.” Stisnila je njihovo zaprto čeljust s palcem in sredincem, da bi jo odprla, mu nagnila glavo nazaj in zlila nekaj požirkov petelinje krvi v grlo. Da je na osnovi Hengovega pokašljevanja podobnega tistemu avtomobila na bencin, ko vanj vlijete dizel, ocenila, da je nekje pol steklo po pravi poti. Heng je rahlo odprl oči. “Kaj mi vidve stari čarovnici počneta?” je zašepetal, “To je bilo grozno!” “Ah, tako sem tudi mislila,” je rekla Da, zlila noter še malo, “prebogato, moral se bo privaditi.” Ko je Din prispela, je rekla, “Sveže mleko, še zmeraj toplo od Flower, naše najboljše koze.” Da ga je vzela, zmešala 50-50 s preostalo krvjo in zlila po Hengovem grlu kakor prej z enakim izidom, le z manj odpora. “Poglej to!” je vzkliknila, “že postaja močnejši! Heng se poskuša boriti proti nam, upira se. Mogoče še ni popolnima izgubljen! “Prav! Wan, nadaljuj z mlekom, vendar shrani polovico preostalega. Vrnem se čez nekaj minut.” Šla je dol in poklicala Dena. “Je tista koza že pripravljena?” “Da, tetka, tukaj je.” “Dobro, pridi z menoj.” Da je naredila majhen rez na vratu koze s pisarniškim nožem, ostrim kot britev, in iztočila nekaj sto mililitrov. “Vidiš, kako sem to storila, fant? Poskusi si zapomniti, ker mislim, da boš ti to moral početi vsak dan od zdaj naprej.” Šla sta gor, kjer sta na svoje presenečenje zagledala Henga, kako se pogovarja s svojo ženo in hčerko podobno kot bolniški pacient po splošni anesteziji – zmedeno, šibko in oklevajoče, vendar povezano. Da je zmešala kozjo kri pol-pol s preostalim mlekom, vendar mu je najprej dala priboljšek. “Oh, tetka, to je ogabno! Oh, dragi…” “Poskusi tole potem,” je rekla in mu vročila kozarec roze tekočine. “Da… to je kar lepo… Kaj je to? Že zdaj čutim, kako mi pomaga.” Heng je nestrpno popil. “To je, hja, mlečni napitek z zelišči… Dobro, kajne?” “Da, tetka, zelo dobro… zelo osvežujoče. Ga je še kaj?” Wan je pogledala staro zdravilko, ki je prikimala. Wan je nalila še en kozarec in pomagala soprogu popiti. “Oh, vesela sem, Heng,” je rekla Da, “Menim, da smo s tem mlečnim napitkom našli rešitev za tvoje tegobe, čeprav sem prepričana, da lahko to še malce dodelamo. Morda bi lahko našli druge sestavine, s katerimi bi vsake toliko spremenili okus, tako da ne postane dolgočasno, veš.” “Da, tetka, vedel sem, da se boš potrudila zame.” “Karkoli za mojo družino, v zadovoljstvo mi je, da sem lahko pomagala,” je odgovorila in mu namenila pristen, čeprav redek, topel nasmeh. Zmešala je preostanek krvi in mela z nekaj zelišči v približno pol litra mlečnega napitka in nato dejala: “Heng, mislim, da bi zdaj moraj počivati. Poglej, tukaj je več mlečnega napitka za pozneje in tvoji družini bom pokazala, kako ga pripravi spodaj, prav? Ti si odpočij. Pokliči me, če me boš potreboval. Adijo za zdaj in okrevaj kmalu.” Ko so se vsi udobno posedli za veliko vrtno mizo in je Wan prinesla osvežilno pijačo iz svežega sadja in hladne vode, je Da prevzela nadzor nad družinskim sestankom. “Kot sem že povedala, nisem še nikoli videla tako ekstremen primer kot je ta, vendar kaže, da so me moje izkušnje in duhovni vodniki pripeljali do tega, da predpišem pravilno rešitev.” “Vendar smo, doslej, uporabili zgolj tisto, čemur pravimo ‘prva pomoč’. Priznajmo si, Hengu smo dali kri živali, ki se ne prehranjujejo enako kot ljudje, tako da še zmeraj potrebuje določene vitalne sestavine. “To, kar moramo storiti je, da mu zagotovimo redno in neprekinjeno preskrbo s krvjo živali, ki se prehranjujejo enako kot ljudje. Boljši kot je približek, bolje za Henga. “Torej, vsi vemo, da se vsi ne prehranjujejo čisto skladno s vsakodnevnimi potrebami njihovega telesa, tako da lahko predvidevamo, da tudi Hengu to ne bo potrebno, vendar če mu damo zgolj kokošjo kri, mu bo veliko manjkalo in zgolj ‘kokošji’ del njega bo uspeval in preživel. “Enako bo, če bo pil zgolj kozjo kri, saj trava dolgoročno ne zadostuje ljudem.” “Kaj torej predlagaš, tetka Da?” je vprašal Den, “Da mu moramo najti opičjo kri?” “No, to je sicer smer, o kateri govorim, tako je, Den, vendar opice se ne prehranjujejo enako kot mi, kajne?” Pustila je, da absorbirajo to, kar je rekla. Din je prvi pogruntal. “Tetka, misliš, da bo oče potreboval redno oskrbo s človeško krvjo?” “Tako je, Din, to bi bil najlažji način in morebiti edini dolgoročno gledano. Če ne boste mogli najti redne oskrbe s človeško krvjo, mu boste morali priskrbeti ogromne količine krvi mnogih različnih vrst živali, da bi to nadomestili. Prašiči se, denimo, dokaj podobno prehranjujejo kot mi, vendar ne jedo veliko sadja in ne jedo svinjine. “Predvidevam, da bi lahko zadržali nekaj ‘donatorskih prašičev’ samo za Henga in jih krmili tako, da bodo lahko proizvedle pravo kri, in to dopolnili s krvjo drugih živali, vendar bi to terjalo veliko truda. Lahko bi naredili koktejl iz kokošje, kozje, prašičje, pasje in mačje krvi in ga shranjevali v hladilniku, vendar ne vem za noben primer, da je to kdaj že kdo storil… rezultati bi bili v najboljšem primeru nepredvidljivi. “Rešitev je dejansko tako preprosta kot so nosovi na vaših obrazih in to je človeška kri. “Pregledali smo vzorce vajinega očeta vsaj sedem ur prej in izid je jasen. “Vajin oče sploh nima krvi! “Nobene! “Niti kapljice! “Vama bom pokazala.” Da je segla v svojo torbo in vzela ven mah, zavit v bananin list. “To je vzorec urina vajinega očeta. Poglejta.” Zažgala ga je. “Ogenj se je razpuhtel, delno zaradi vlage, vendar poglejte, plameni so brezbarvni, torej v krvi ni nobenih vitaminov, soli, ničesar. Po žila mu teče zgolj voda, čeravno je rdečkasta. “Lahko bi mu izpustili nekaj krvi malce kasneje in jo pregledali, če želita. Če bi imel pravo kri, bi se mah do zdaj izsušil in bi se pri sežigu obarval. “Enako je s kamnom, poglejta! Heng je nanj pljunil, vendar ni nobenih sledi soli, ničesar, torej spet samo voda. Vajin oče v sebi nima nobene krvi. “Niti kapljice!” “Je to slabo, tetka zdravilka?” je vprašal Den. “Slabo? Slabo? Fant, človek ne more živeti brez krvi! “Zelo te imam rada, Den, vendar si včasih lahko tako neumen! Predvidevam, da razmišljaš samo o spolnosti, kot vse fantje tvojih let! “In ‘tetka’ sem samo zunaj svetišča. “Tvoj oče je postal vampir… je v zadnjem času grizel koga izmed vas?” “Ne, tetka, vendar je možno, da je grizel koze, tega ne vemo,” je odgovoril Den. “Oh, to je zelo resno, resnično zelo resno. Slišala sem že za takšne primere, vendar nikoli nisem sam videla kakšnega v celem svojem … svojem… er, skozi svoje ogromne izkušnje.” “Uau,” je rekel Den, “Oče je postal Pee Pob, vampir? Čakajte, da povem prijateljem! Heng - Pee Pob! To je fantastično!” “Bo kmalu umrl?” je vprašala Din. “Pokušamo ga rešiti, Din, naredili bomo vse, kar lahko, ampak to pomeni, da ne smete nikomur povedati. Den! Razumeš? Nikomur, prav nikomur, ti neumen fant! “Si prepričana, da je ta fant Lee, Wan?” Z obtožujočim pogledom je ošvrknila Wan, kje se ji je namrščila nazaj s toliko nespoštovanja, kot ga je premogla do stare ženice, ki je ravnokar rešila življenje njenega umirajočega moža. “Torej, tako je. To so vaše možnosti. Nazadnje je odločitev vaša – vseh štirih – saj boste vi morali priskrbeti ‘zdravilo’ in Heng ga bo moral jemati ves preostanek življenja, saj za to stanje ne obstaja zdravilo.” Da si je dovolila nasloniti se na enega izmed strešnih podpornikov in zaprla oči kot bi zapirala knjigo ter zaključila sejo. Družina jo je pogledala, nato so pogledali drug drugega, sprašujoč se, kako se bodo izvlekli iz tega. Medtem, ko je tetka Da delovala kot da je transu ali celo v snu, so ostali trije razpravljali o tem, kaj bi naj bil njihov naslednji korak. “Torej,” je rekla Wan, “od lokalcev ne moremo dobiti prav veliko krvi, kajne? Večina njih ti ne bi dala strjen hladen rižev puding, kaj šele pol litra svoje krvi in ne moremo si privoščiti, da bi jo od njih kupili.” “Lahko bi zajeli turiste in jim izcedili kri v steklenice in jih nato shranili v hladilniku…” je rekel Den. “Sem ne prihaja ravno veliko turistov, mar ne, Den?” je rekla njegova mati in razdraženo cmoknila. “Lahko bi poskusili s koktejlom krvi različnih živali in vsak od nas bi lahko daroval pol litra krvi mesečno,” je dodala Din. “Mmm, ne vem, koliko krvi lahko človek daruje letno, vendar mi 6 litrov zveni veliko – vsekakor lepa misel, draga.” “Morda bi bili nekateri člani širše družine pripravljeni darovati nekaj krvi vsake toliko, vajin oče je tukaj kar precej priljubljen…” “Lahko bi ponudili odkup vse krvi preminulih ljudi,” je predlagal Den. “Ljubi, mislim, da je potrebno kri izčrpati iz telesa preden umre, namreč, ko se srce ustavi, je ni več mogoče izčrpati.” “Lahko bi jih obesili za noge in jim namestili pipo na vrat … ali na srce … ali oboje?” “Če prav razumem, torej predlagaš, da ko nekomu umre njegova ljuba mati, odhitimo tja preden se ohladi in vprašamo, če jo lahko obesimo za noge in ji izčrpamo kri v vedro, da bi jo lahko tvoj oče kasneje popil, hm? “Kako bi misliš, da bi se to izteklo?” “Lahko bi se ponudili, da je vzamemo nekaj pred tem…” “Niti ne poskusi predlagati kaj tako podlega in neumnega!” “Kaj pa dojenčki… Morda pa ne, hm?” je dejal Den in potem utihnil, saj so bili vsi njegovi predlogi doslej zavrnjeni. “Torej, če povzamemo, doslej smo našli dve rešitvi, prvič, da zberemo kri članov družine in drugič, da naredimo koktejl iz živalske krvi, in za nobeno od možnosti nismo prepričani, da bo delovala. “Še kaj?” “Lahko bi … ne, morda pa ne…” je rekel Den. “Daj no, zini že, pa naj bo neumno ali ne,” je rekla mati, “obupani smo in moramo vzeti v ozir vse možnosti.” “Torej, lahko bi postal musliman… Tako bi lahko imel štiri žene in tako bi imeli še štiri darovalce krvi… in če bi, denimo, vsaka imela štiri otroke, potem bi to pomenilo šestnajst darovalcev in…” “Da, prav, Den, hvala za to! Zdaj mi je žal, da sem vprašala… Naslednje, kar boš predlagal, bo verjetno, naj se tvoja sestra začne prodajati in naj vsakič zaračuna liter krvi!” Din je močno zardel ob sami pomisli in bil je precej šokiran nad tem, da je mati to sploh izgovorila, vendar je Den zamišljeno kimal, vse dokler ga Wan ni brcnila. “Če prav razumem, imamo še dve težavi, o katerih še sploh nismo razmišljali,” je rekla Din. “Tetka Da je rekla, da se mora oče dejansko strinjati z našim načrtom, navsezadnje bo on to pil in nekaj rabimo za jutri.” “Morda lahko za jutri uporabimo mlečni napitek iz kozje krvi, saj je bil očetu bolj všeč kot okus kokoši, ampak da, prav imaš, kmalu se bomo morali domisliti česa trajnejšega. Lahko vprašamo tetko kasneje, kaj meni o tem. Kar se tiče vajinega očeta, bo pač moral jesti, kar mu damo in biti za to hvaležen, dokler si ne opomore dovolj, da bo lahko sam skrbel za svoja prehranska dopolnila, sem pa prepričana, da bi bil hvaležen, da si mislila nanj.” Medtem, ko so se oni trije za nekaj minut prepustili svojim mislim, se je Da ‘zbudila’. “Vam je uspelo domisliti se česa novega, ali naj jaz naštejem rešitve?” “Ne, tetka,” je priznala Wan, “Den je imel nekaj domiselnih idej, ki niso ravno izvedljive. Na žalost, so nam ostali zgolj predlogi, ki si nam jih dala pred nekaj urami.” “Da, tako sem tudi mislila, da boste to rekli, vendar, če sem popolnoma iskrena, ne gre za reševanje preproste težave. Tudi jaz nisem prišla do ničesar v svojih meditacijah, vendar je že precej pozno in postala sem utrujena, tako da bi prosila enega od vaju otrok, da me zapelje domov, da lahko vsi skupaj to prespimo?” Čakali so Dena, da se vrne, da bi lahko nekaj prigriznili, obšli so živali, se v izmenah stuširali in preživeli skupaj še zadnjih nekaj trenutkov dneva preden so se zgodaj odpravili spat, saj so bili vsi čustveno izčrpani. Vendar je bila dejanska resnica ta, da nihče izmed njih ni želel iti gor sam, medtem ko je zgoraj vampir, tako da jim je bilo ljubše, da gredo vsi skupaj. Wan ni želela niti spati z njim, vendar je čutila dolžnost, tako da je, kot najstarejša, s svečo v roki utirala pot otrokoma, ki sta se tresla skrivajoč za njo Ustavili so se ob zakonski postelji in strmeli. Heng je sedel vzravnano v postelji, njegova bleda koža in koralno rdeče oči so se svetili v temi. “Dober večer, družina!” je spregovoril z nizkim, mrtvaškim glasom. Oni trije so zlezli v svoje postelje, vendar niso umaknili pogleda s Henga, ki se ni niti za trenutek premaknil, le strmel je predse. 1 3 PEE POB HENG Ko so se zjutraj zbudili, po tem ko so končno zaspali zaradi izčrpanosti, je bil Heng popolnoma pokrit z odejami in blazino čez glavo. Vsi so vstali in šli dol takoj ko so lahko, pri čemur so hitro smuknili mimo njegove postelje. “Uau, mati, si videla očeta sinoči?” je vprašal Den. “Njegove oči in njegova svetla koža so osvetlili prostor, ampak to so bile njegove oči, mar niso? Včasih so bile črne na belem kot naše, sedaj so pa rdeče na rozem… Zagotovo je to tako zaradi vse tiste krvi, predvidevam vsaj.” “Ne vem, dragi moj, ampak predvidevam, da imaš prav. Se spomniš, kako je tvoja tetka dobila kri?” “Da, mati, vendar jo bo bom vzel drugemu kozlu, da si lahko prejšnji opomore?” “Da, dobra zamisel, Den. Vsak dan uporabi drugega kozla za kri, Din pa lahko še naprej sledi svoji običajni molzni rutini. Zaenkrat naj bo vse kozje mleko za tvojega očeta, prav? On ga precej bolj potrebuje kot mi in ne želimo, da postane lačen sredi noči, mar ne?” “Ne, mati, zagotovo ne! Sinoči sem potreboval celo večnost, da sem lahko zaspal. Na smrt me je bilo strah, da se bo oče pričel sprehajati naokrog, da bo morda šel iskat kaj za pojest - ali koga.” “Zaenkrat naj te ne skrbijo takšne stvari, Den. Bližje sem kot ti, tako da se bo najprej spravil name, vendar, če zagledaš v njegovi postelji zgubano, brezkrvno gmoto kože, pojdi ven. Enako velja, če nekega jutra zagledaš četvero rdečih oči, ki strmijo vate izza našega komarnika.” “Kakopak, mati! Takoj grem po tisto kri. Kje je Din?” “Ne vem, morda je že začela. Ti se spravi na delo, jaz pa grem z motorjem po tetko Da – mislim, da bomo še naprej potrebovali nekaj pomoči s tvojim očetom. Ti in tvoja sestra počakajta, da se vrnem, preden gresta gor k njemu, prav?” “Da, mati, ne rabiš mi reči dvakrat, vendar, kako ravnati, če pride sem dol?” “Mislim, da ne bo… spal je, ko sem vstala iz postelje, v vsakem primeru prideva kmalu. Če vseeno vstane, mu zgolj dovolita, da vaju poljubi za dobro jutro.” Wan se je vrnila deset minut kasneje z Da, ki je sedela na svoji mizi in čakala na neogiben obisk nekoga iz Hengovega gospodinjstva. Ko sta se vrnili, Heng ni prišel dol. Din je zbrala mleko in Den je bil domala pripravljen. “Prav,” je rekla Da,“ zaenkrat priporočam mešanico kozjega mleka in krvi v razmerju 50-50 s čajno žličko bazilike, polovico koriandra in kapljico tega. Dobro premešajte in to je to. Dajte mu pol litra zjutraj in ravno toliko pred spanjem. To bi zaenkrat moralo zadostovati. Oh, in nikoli mu ne dajajte česna, to je zelo slabo za vampirje! Pojdimo sedaj gor k njemu.” “Preden gremo gor, tetka Da, ti moram povedati, da je večino noči presedel vzravnano v postelji, svetleč se kakor svetilnik z bledo poltjo in roza očmi z rdečimi zenicami. Oh, in ko je spregovoril z nami! O, moj Buda! Nikoli še nisem slišala ničesar podobnega. Rekel je ‘Dober večer, družina’ s takšnim nenavadnim, globokim glasom… bilo je res zastrašujoče.” “Nič ne de… pojdimo ga pogledat.” Šli so gor s svojo steklenico mlečnega napitka in vstopili v prostor. Vse naoknice so bile zaprte, tako da je bilo notri temno kot v rogu. Wan je ponovno stopila ven, vzela svečo iz svečnika, jo prižgala z vžigalnikom, ki je visel na vrvici v bližini in ponovno vstopila v prostor, da bi se pridružila Da, ki si je drznila približati se postelji, v kateri je spal Heng. Soj sveče ni razkril nič novega, tako da sta dami zvezali komarnik i sedli vsaka na svojo stran postelje. Wan je potegnila pregrinjalo in tam je ležal, na hrbtu, nag, z na široko razprtima rokama kot Jezus na križu, z odprtimi očmi, dvema globoko rdečima krogoma v roza mandljema na duhu podobni brezizrazni maski, njegove ustnice so bile kakor dve tanki progi okrog njegovih ust. Wan je vprašujoče pogledala Da, ki je preučevala svojega pacienta. Hrbtno stran roke je prislonila na njegovo čelo in ni je presenetilo, da je telesna enaka sobni temperaturi. “Kako si danes, Heng?” je vprašala njegova soproga. “Lačen… ne, žejen,” je dejal, pri čemer so besede bobnele iz njegovih ust kot grmijo skale z gora ob skalnem podoru. “Prav, dragi moj, vstani potem. Imava zate še nekaj tistega čudovitega mlečnega napitka.” Dami sta mu namestili blazine, mu pomagali sesti vzravnano in ga po tem pokrili z odejo. “Popij tole, dragi moj,” je rekla Wan, “ta okus ti je bil včeraj najbolj všeč.” Da je vlila nekaj v kozarec in vtaknila vanj slamico zanj. Heng je popil dva kozarca roza tekočine z zeleno zeliščno peno in zdelo se je, da ga je dvignilo. Vzravnal se je in pogledal naokrog kot da mu je to prvič. “Ti je všeč to, kaj, Heng?” je vprašala Da. “Vidim, da si sedaj veliko živahnejši kot si bil, ko sva prišli. Misliš, da boš danes lahko prišel dol? Sončna svetloba bi ti utegnila dobro deti… zgledaš malce bledo… nisi vajen ostajati v hiši, kajne?” Heng jo je pogledal kot bi govorila nek tuj jezik in nato pogledal še svojo soprogo. “Bi želel iti na stranišče, Heng? Minilo je kar nekaj časa, čutiš da je tam spodaj vse v redu? Bi šel sedaj na stranišče ali naj ti prinesem vedro sem gor?” “Da, dobra zamisel, rad bi šel dol na stranišče, ampak najprej bi še malo mlečnega napitka.” Ker nobena izmed žena ni vedela, koliko bi ga naj konzumiral, sta mu dovolili, da spije kolikor želi in Heng je popil cel liter. Da je sedla in opazovala, medtem ko mu je Wan pomagala, da se obleče. Ko je mlečni napitek pričel učinkovati, je Heng postal bolj aktiven. “Dajva potem, dragi, dajva te obleči in spraviti dol.” Dami sta ga prijeli vsaka pod eno roko in pomagali tresočemu možakarju na noge. Bil je kot kolo z majavim kolesom. Ko sta ga spravili ven, na stopniščni podest, se je malce zdrznil ob bleščeči svetlobi, kakor bi se vsak po tem, ko je dan in pol preživel v zatemnjenem prostoru. Den in Din sta opazovala očeta kako se ob pomoči tete in soproge kot dipsoman spušča po stopnicah. Bili so zgroženi nad tem, kako krhko in drugače izgleda. Heng je bil zmerom suhljat, vendar je bil sedaj posušen, bel kot sneg, z dvema rdečima mandljema namesto oči. Premaknili so se, ko se je usedel na mizo za premor. “Den, imaš še zmeraj tista stara sončna očala? Mislim, da jih tvoj oče danes potrebuje, ker so njegove oči malce občutljive.” Da je vprašala, “Lahko spraviš Henga sama do stranišča, Wan, ali želiš, da ti Den pomaga?” “Ne, mislim, da bom lahko.” Odpeljala ga je vstran, pri čemer si je Heng s prosto roko zakrival oči. Ko so ga posedli na mizo petnajst minut kasneje, se je zdel izčrpan od podviga. “Din, pregrizi se gor in vzemi rjuho in par blazin, boš, prosim? Tvoj oče bo danes počival tukaj spodaj, da pride do svežega zraka in sončne svetlobe. Nikoli v življenju še ni preživel toliko časa znotraj, tako da njegovo telo ni vajeno tega. Poglej, v kakšnem stanju je…” Heng je vas čas pogledoval od enega govornika k drugemu, vendar se ni zdelo, da sledi pogovoru. Priskrbeli so mu udobno posteljino in Den je proizvedel sončna očala s temno črnimi, zrcalnimi lečami, na katere je bil tako ponosen pred desetletjem, ko so bile modne. Heng je s svojimi očali posledično izgledal kot nekakšen čuden ptič, naslonjen na strešni podpornik, zavit v belo rjuho. “Prav, otroka, menim, da je najbolje da gresta pripravit še nekaj mlečnega napitka za vajinega očeta. Zdi se, da je danes zelo lačen, kar je dober znak. Vidi se, da nekaj delamo prav!” “Danes se počutiš veliko bolje, kajne, Paw?” Vsi so čakali njegovo reakcijo, nakar je prikimal, gledajoč neverjetno kakor sova. Den in Din sta odšla hihitajoč se, težko izenačujoč bitje na mizi s svojim očetom, kakšen je bil pred zgolj štiriindvajsetimi urami. “Misliš, da bi naj Hengu skuhala nekaj za pojest zvečer, tetka Da?” “Ne bo mu škodovalo, če bo pojedel, vendar to ni nadomestek za mlečni napitek.” “Heng, bi želel kasneje nekaj pojesti z nami?” Heng je samozavestno odkimal strmeč v svojo soprogo. “Kaj boš kuhala zvečer, Wan?” je vprašala Da. “Piščanca ali svinjino… karkoli želi.” Heng je še naprej pogledoval od enega govornika k drugemu kot nekdo v državi, katere jezik ne govori. “Zakaj ga ne bi vprašala? Ni postal neumen, oziroma vsaj mislim, da ni.” “Kaj bi jedel zvečer, Heng, piščanca ali svinjino?” Gledal jo je nekaj sekund in nato rekel: “Otroka…” “Katerega? Kakorkoli, Heng, ne moreš pojesti otroka… ne bi bilo prav.” “Ne najina otroka… Kozličke… Imamo jih nekaj, mar ne?” je odgovoril Heng. “Da, še zmeraj jih imamo nekaj, vendar sem mislila, da jih bomo dodali čredi.” “Samo enega otroka.” “Ja, no, prav, Heng, ker vidim da si bolan, ti bom zvečer pripravila kozličji kotlet, ostali bomo pa svinjino.” “Svojega želim srednje surovega, na žaru, brez karija, Wan. Hrepenim po nekem mesu, pravem rdečem mesu.” Tudi otroka sta čutila olajšanje, ker ju oče še ni imel namena pojesti. Ko je vse kazalo, da je Heng šel spat, dokler ne bo večerja gotova, je Den vprašal mati, če meni, da jih bo nekega dne želel pojesti. “Oh, ne bi smela razmišljati o temu, Den, ne če bomo zadovoljili njegove apetite, čeprav še ne vemo, kakšni so.” “Tetka Da, kaj meniš o Hengovem stanju?” “Menim, da je zelo zanimivo… zares zelo zanimivo. Lahko si opazila, da je Heng včeraj trkal na vrata smrti, vendar je sedaj iz ure v uro vse živahnejši, čeprav se ne zdi, da gre za istega Henga, ki smo ga vsi poznali in imeli tako zelo radi. “Bomo videli, kakšen bo ta novi Heng, morda dobimo starega nazaj, ko se navadi na nov režim prehrane in si opomore od obdobja, ko v sebi ni imel nobene prave krvi.” “Tvoja ocena morda ni tako dobra kot moja, vendar priznam, da sem na novem teritoriju in ravnam se po občutku, z nekaj predlogi mojih duhovnih prijateljev, čeprav je eden izmed njih rekel, da bi ga bilo prijazneje ubiti in mu dovoliti, da prične življenje znova.” “Kaj meniš o tem predlogu, Wan?” “Hja, če naj bom iskrena, menim da je to precej drastičen ukrep, mar ni, tetka Da? “Da, menim, da je, strinjam se s teboj glede tega, zato tega nisem predlagala, vendar ta možnost še zmeraj obstaja, če stvari uidejo iz rok.” Tekom tega pogovora se je zdelo, da Heng spi, vendar dami nista preverjali. “Misliš, da trpi, tetka Da?” “Zdi se dovolj spokojen, mar ne? Sedaj spet govori in ni omenjal nobenega nelagodja, tako da me ne bi pretirano skrbelo za njegovo fizično stanje, če bi bila na tvojem mestu, vendar ga ti bolje poznaš kot kdorkoli drug, tako da je na tebi, da poiščeš morebitne znake mentalnih sprememb in jih poročaš meni, tako da lahko o njih razpravljava.” “Prav, tetka Da, tako bom ravnala. Poglej, če imaš druge opravke, ne dovoli, da te mi zadržujemo. Otroka sta čudovita – prevzela sta vsa najina opravila, tako da lahko posedam s Hengom, vendar če želiš prevoz domov, lahko to organiziram zate. Vsi smo tako hvaležni za tvojo pomoč, Heng bi umrl brez tebe in vsi se dobro zavedamo tega. Če lahko karkoli naredimo zate, samo reci.” “Da, hvala ti, Wan, morda bom šla domov za par ur, vendar bi rada videla Henga jesti svoj kozličkov obrok, tako da bi bilo popolno, če bi lahko zvečer večerjala z vami svinjino. “Kar zadeva plačilo, to naj te za zdaj ne skrbi. Heng je moj najljubši nečak in ne bi rada videla, da se karkoli zgodi kateremu koli izmed njih, če je v moji moči, da to preprečim.” “Lahko grem peš domov in se peš vrnem… Ob kateri uri predlagaš obedovanje?” “Sedmih do pol osmih, kot običajno in bila bi nadvse dobrodošla.” “Prav, grem potem, se vidimo okrog sedmih. Nasvidenje za zdaj.” “Nasvidenje, tetka Da, in hvala še enkrat za vso tvojo pomoč.” Ko je Da odšla, se je Wan počutila nenavadno ob misli, da je sama s soprogom. Bilo je prvič odkar je ‘zbolel’, Den je namreč peljal koze k potoku in Din je skrbela za družinski zelenjavni vrt. Wan bi morala naročiti Denu, da mora zaklati in razkosati enega izmed kozličkov, ki so tekali s svojimi mamami v čredi, vendar si ni upala pustiti Henga samega. Din je bila edina, ki bi lahko šla, tako da ji je preostalo upanje, da se Din vrne do kosila, kakor se je po navadi, tako da je bila Wan precej prepričana, da bo Heng dobil svoj kotlet. Poskušala je govoriti z njim in ker ni bilo v okolici nikogar, ki bi ju lahko slišal, je uporabila ljubkovalnice. “Ljubi Heng, si buden, dragi moj? Vsi mi… bila sem tako zaskrbljena zate… prosim, odgovori, če me lahko slišiš.” “Seveda te lahko slišim, ko sem buden, vendar vsake toliko zadremam, Mud,” je rekel s svojim novim, nizkim, bobnajočim glasom, “in predvidevam, da se medtem izpustil nekaj reči. V splošnem se počutim veliko bolje, če že malce nenavadno. Se pa veselim večerje.” “Koliko je ura sedaj?” “Tri četrt na enajst, kmalu bomo imeli kosilo, bi želel tudi ti?” “Kaj je za kosilo?” “Oh, solata…” “Bah, zajčja hrana!” “Ampak, včasih si užival v zeleni solati, Heng…” “Sem? Ne predstavljam si tega in ne spomnim se, da bi jo imel rad.” “Kaj pa omleta?” “Da, to zveni bolje. Lahko vmešaš vanjo nekaj mlečnega napitka?” “Da, seveda, dragi, zakaj pa ne, nekaj ga imam tukaj, pripravila sam ga za tvojo večerjo kasneje.” “Dali bomo Din še trideset minut, da vidimo, če se bo vrnila. Potrebujem jo, da obvesti Dena, da ubije enega izmed kozličkov zate.” Po kosilu je Din nesla svojemu bratu nekaj nožev, vrečko za meso in steklenico za kri, da bi lahko izvršil svojo srhljivo dolžnost, nato se je vrnila na zelenjavni vrt. “Zdelo se je, da si užival v omleti, Heng, kajne?” “Da, bila je zelo zdrava, mesa je bilo več kot dovolj, z obiljem beljakovin.” Wan se je vse popoldne vrtela okrog Henga, sekljala zelenjavo in pripravljala naam pik čili omako, vendar Heng ni spregovoril ene besede. Kot kaže si je privoščil siesto ali morebiti okrepčilen popoldanski dremež po prvem trdnem obroku po nekaj dnevih. Din se je prva vrnila pozno popoldne s košaro polno zelenjave in zelišč za naslednjih štiriindvajset ur. Den je prispel malenkost kasneje in mami vročil vrečko skrbno razkosanega mesa in steklenico krvi mrtve koze. “Šel bom posoliti to kožo, prav, mati? Postrgal sem jo že kakor mi je oče pokazal. Vrnem se čez dvajset minut.” “Ni treba hiteti, imamo časa na pretek. Poskrbi, da se stuširaš po mesarjenju te koze preden prideš za mizo.” “Da, mati…” “Mmm, mlečni napitek, voham čudovit mlečni napitek…” Heng se je prebujal in momljal. “Da, Heng, mlečni napitek … Mud zate pripravlja mlečni napitek za kasneje, ampak najprej bomo večerjali, ko tvoja tetka prispe. Wan je zašepetala Din, “Verjamem, da lahko zavoha kozjo kri ali meso. Poglej, kako mu nos trza kot čarovnici. Kdo bi pred tednom verjel, da bomo živeli tako?” Wan je pospravila višek mesa v zmrzovalnik, odnesla Hengov kotlet dovolj daleč, da ga vonj krvi ne bi motil in nadaljevala s svojimi opravili. Heng je šel nazaj spat kot igrača na navijanje, ko se ustavi. Ob tri četrt na šest je Wan vzela sesekljano zelenjavo iz vode, da se odcedi, zanetila ogenj v vedru, na katerem so kuhali na starem betonskem bloku na mizi in dodala še nekaj grudic oglja. Zvečer bodo večerjali otrokom najljubšo – svinjino na žaru. Naprava za žar je bila preprosta, vendar učinkovita. To je bila kovinska ‘posoda’, podobna starinskemu ožemalniku pomaranč. Korito je bilo napolnjeno z vodo za kuhanje zelenjave in riževih rezancev, vrh pa za pečenje mesa na žaru. Posledično je vsak pripravljal svoj obrok in napolnil korito za ostale, tako da je to še vedno bil skupen obrok. Ko je Da prispela, ustrezno ne zgodaj, ob deset čez sedem, je Wan poslala Din iskat meso iz hladilnika pod hišo. Ko je bila na deset metrov do mize, je Heng spet ‘oživel’, pri čemer mu je nos trzal. “Mmm, mlečni napitek!” “Ne, Heng, mlečni napitek pozneje, sedaj dobiš kozličji kotlet.” “Mmm, kozličji kotlet, čudovito, srednje surov…” Da je bila fascinirana in je v mislih delala beležke. Ko je Wan položila meso na žar, je Heng snel očala, da bi si bolje ogledal hitro bledečo svetlobo. Oči so mu se svetile kot ognjeno rdeča svetilnika, zaradi česar sta otroka trepetala od strahu in nerazumevanja. Vsak tam bi rekel, da kuhana zelenjava in meso čudovito dišijo, vendar je bil Heng tisti, ki je prvi spregovoril. “Kozliček sedaj čudovito diši! Ne zažgi krvi. Heng želi meso srednje surovo… brez zelenjave, grozno smrdi.” “Da, Heng, vem, srednje surov, vendar ne surov. Ta je še zmeraj surov, moral boš počakati še nekaj minut.” “Ne, Mud, takšnega bom jedel. Sedaj tako lepo diši, vendar iz minute v minute se manj voha. Svojega želim sedaj.” “Prav, Heng, naj bo po tvoje. Hočeš nekaj zelenjave s tvojimi kotleti ali nekaj rezancev?” “Ne, samo meso, hočem zajca, ne zajčjo hrano.” Wan je vzela z ognja dva kotleta, postavila enega na krožnik za Henga in mu ga vročila. “Tukaj imaš, Paw, ampak meni izgleda še zmeraj strašno krvav. Zmeraj si jedel meso dobro pečeno kot mi ostali.” Heng je vzel krožnik, ga približal nosu in ga povohal, pri čemur mu je nos trzal kakor zajcu. Potem je krožnik položil v svoje naročje, vzel majhen kotlet z obema rokama in ga ponovno dvignil k nosu. “Čudovito,” je rekel, “malce prepečen, ampak zelo lep.” Heng ni opazil, da vsi preučujejo vsak njegov gib medtem ko grizlja majhen košček mesa in ga žveči s svojimi sprednjimi zobmi. Wan je pričakovala, da bo pogoltnil ves kos v enem mahu. Potem je v eni roki držal kotlet in z drugo roko z njega trgal majhne koščke mesa. Ko je prišel do krvave notranjosti, ga je prislonil k ustom in sesljal. Njegova družina se je gledala popolnoma osuplo, medtem ko so njegove rdeče roza oči gledale meso kot sokol. “Imamo kakšen problem?” je vprašal z naglim stranskim nagibom glave k ženi. “Ne, Heng, noben problem. Le da te je tako lepo videti, kako spet ješ trdno hrano, to je vse. Samo srečni smo zate, nismo, vsi?” “Da,” so se vsi strinjali v glas, vendar je Da imela svoje pomisleke, čeprav ni bila pripravljena deliti jih v točno tistem trenutku. “Dobro! Prav potem,” je dejal Heng in se vrnil k obiranju svoje hrane z očitnim navdušenjem. Heng je potreboval polnih trideset minut, da je pojedel petnajst kvadratnih centimetrov mesa, nakar se je lotil kosti, ki jo je popolnoma obral in nato še posesal do suhega. Ostalim se je zdelo skoraj nemogoče osredotočiti se na svojo hrano, kar je imelo za posledico, da se je voda v kotlu čisto izparela in meso se je večkrat zažgalo, tako da je bil njihov obrok večinoma uničen, čeprav so ga vseeno pojedli, saj niso bili eni od tistih, ki mečejo hrano vstran. Ko je končal s prvim kotletom, si je Heng obrisal usta s hrbtno stranjo roke in jo potem polizal in posesal do čistega. Opazovalec bi lahko pomislil, da je Heng ravno bil izpuščen iz zapora v koncentracijskem taborišču po letih na kruhu in vodi. Nihče izmed njih še nikoli ni videl nikogar, ki bi toliko užival v svoji hrani. “Želiš drugega sedaj, Paw?” je vprašala Din. Heng je prijel rjuho, ogrnjeno okoli njegovih ramen in jo razprl v poskusu, da bi se udobneje namestil in Den je rešil krožnik z njegovega naročja preden je padel z le-tega. “Počakali bomo, da gre najprej ta dol,” je rekel Heng, “in potem bomo še malo jedli. Zelo dobra hrana, Hengu je zelo všeč.” Den je pogledal svojo mati in ona je vedela, kaj misli. Heng je govoril pidgin tajščino in nihče ga doslej še ni slišal tako slabo govoriti, čeprav njegova tajščina nikoli ni bila popolna, sad so njegovi starši bili Kitajci. Ravno, ko so se osredotočili na svojo hrano in se je Heng ponovno umiril, je iz njegove smeri prišel pridušen cmok. Vsi so vedeli, kaj se je zgodilo, ampak so se zaradi vljudnosti vsi pretvarjali, dag a niso slišali. Potem je prišel še en in grozen smrad. Le Wan in Da sta si drznili pogledati Henga, ki je pod njegovimi temnimi očali nosil širok nasmeh. Den se je pričel hihitati. Sprva potihoma, vendar se ni mogel zadržati in kmalu se je Din nalezla smeha. “Tiho, otroka! Vajin oče si ne more pomagati. Bolan je,” je rekla Wan, “Trdna hrana je verjetno smuknila skozi njega.” Vendar se Den in Din nista mogla nadzorovati. Heng je samo sedel tam z zadovoljnim nasmehom na obrazu. Nekaj minut kasneje, ko smrad ni izginil, je Wan rekla Denu: “Odnesi tvojega očeta do stranišča, boš, Den, da se lahko očisti? Če bo kakšna težava, samo zavpij in prišla mu bom pomagat.” “Heng, odloži svoje spodnjice v koš za perilo, jutri jih bom uredila.” Ko sta odšla, je Wan dejala: “Jojme! Jojme, kaj meniš o temu, tetka Da?” “Čudno, mar ni? Vendar me Hengovo obnašanje spominja na ptičje. Težko rečem za kaj točno gre, ampak način, kako je sedel tukaj kot na gredi in način, na katerega je jedel in se potem podelal po jedi… Ptiči to počno – predvidevam, da tudi mnoge druge živali, ampak ti opazuješ kokoši v svojem dvorišču. Ne gre mi iz misli, da je počival tam v svoji rjuhi in z očali po tem, ko je pojedel kotlet.” “Torej potem ne misliš, da je neobvladljiv? Malce me skrbi najina postelja… kupila sva nove vzmetnice pred samo nekaj tedni… Bilo bi jih škoda, mar ne? Misliš, da bi bilo v redu, če ga damo v skedenj dokler ne bomo prepričani?” “Ne, ne skrbi. Niti ptice ne serjejo v svojem lastnem gnezdu, čeprav bi ga morda hotela dati v plenice dokler ne ugotovimo, kaj se dogaja… Ali spodnjice za inkontinenco, če se bo nadaljevalo, vendar boš ponje morala v mesto.” Ko se je Heng vrnil z Denom, je izgledal malce razočaran, celo malce v zadregi. “Si v redu, Heng?” je vprašala njegova soproga. “Da, nezgoda. Ne skrbi. Ni težav. Nič več danes. Pojdi spat sedaj.” “Da, dobra zamisel, tetka Da, kaj pa njegov mlečni napitek?” “Res menim, dag a potrebuje pred spanjem. Naj te ne skrbi za novo posteljo, prej se ni podelal vanjo, mislim da se tudi nocoj ne bo, vendar ne bi želela, da vstaja sredi noči v iskanju česa za pod zob, če bi živela z njim.” “Ne, verjetno imaš prav, Den, samo posedi očeta za rob mize za minute. Din, pojdi po kozarec tistega mlečnega napitka, boš, prosim?” Ko ga je pospravil in ni bilo nobenih sumljivih hrupov ali vonjav, je Wan naročila otrokoma, naj očeta spravita v posteljo. “Kmalu pridem gor pogledat, če je vse v redu z njim, ampak menim, da bo sedaj spal.” “No, no, no, tetka Da, kaj storiti, eh? Sedaj imamo človeka-ptiča v hiši! Kaj misliš o tem?” “Nisem še prepričana, Wan. Ampak tvoja šala bi utegnila biti bližje resnici kot misliš. Morali bomo počakati in videti. “Najprej počakajmo, da vidimo, če se bo želel pozimi preseliti na jug.” Wan ni bila prepričana, če se Da šali ali ne, zato se je nasmehnila napol, upajoč, da brezizrazno, vendar je dejansko vedela, da se tetki Da, zdravilki ne bo zdelo tako. Skrbelo jo je, konec koncev, koga ne bi v takšnih okoliščinah? Конец ознакомительного фрагмента. Текст предоставлен ООО «ЛитРес». Прочитайте эту книгу целиком, купив полную легальную версию (https://www.litres.ru/pages/biblio_book/?art=65971494&lfrom=334617187) на ЛитРес. Безопасно оплатить книгу можно банковской картой Visa, MasterCard, Maestro, со счета мобильного телефона, с платежного терминала, в салоне МТС или Связной, через PayPal, WebMoney, Яндекс.Деньги, QIWI Кошелек, бонусными картами или другим удобным Вам способом.
КУПИТЬ И СКАЧАТЬ ЗА: 281.23 руб.